»… Granatiranje je izpovedna, poetična, postdramska metadrama, ki nedvomno sodi v sam vrh ne le hrvaške, temveč tudi sodobne evropske dramatike. Skozi besedilo spremljamo dve vzporedni izpovedni zgodbi o ljubezenskem hrepenenju in strasti, o iluzijah in sanjah ter o iskanju smisla v svetu in prostoru, kjer je vojna postala spektakel in skoraj neizogibna posledica človekove potrebe po samouničenju …«

-komisija za nagrado Marina Držića

Dino Pešut (1990, Sisak) je hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec. Diplomiral je iz dramaturgije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Njegove drame so bile uprizorjene v številnih gledališčih na Hrvaškem in v tujini. Je šestkratni prejemnik prestižne hrvaške nagrade Marin Držić. Med nagrajenimi deli je tudi drama Granatiranje, za katero je prejel prvo nagrado za leto 2019. Sodeloval je tudi v rezidenčnem programu za nove dramatike londonskega gledališča Royal Court.
Je avtor romanov Poderana koljena (Odrgnjena kolena) in Očetov sinko, s katerima se je uveljavil tudi kot pomemben glas sodobne hrvaške književnosti.

»In granata vendarle pravi: obstaja jutri.«

-Dino Pešut

Luka Grbić (2000, Beograd) je eden najvidnejših gledaliških in filmskih igralcev mlajše generacije, režiser in pesnik. Igralsko pot je začel že kot najstnik z vlogo Nenada Maraša v filmu Južni veter (2018)), za katero je prejel isto leto nagrado za najboljši igralski prvenec na Filmskih srečanjih v Nišu. Diplomiral je iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. V gledališču je ustvaril vrsto zelo različnih in zahtevnih vlog, med drugimi Andreja v kultni drami Divje meso (2021, Beograjsko dramsko gledališče) in naslovno vlogo Sina v Zellerjevi drami Sin (2021, Atelje 212), kneza Miškina v Idiotu (2022, Beograjsko dramsko gledališče) in Hamona v Antigoni (2022, Beograjsko dramsko gledališče). Odlikuje ga izrazita sposobnost ustvarjanja zelo različnih in kompleksnih gledaliških in filmskih likov. Za svoje igralsko delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi  Sterijino nagrado iz sklada “Dara Darinka Čalenić” za najboljšega mladega igralca (2023). Med letoma 2023 in 2025 je bil stalni član gledališča Atelje 212. Njegova umetniška pot ga je pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je na AGRFT nadaljeval študij gledališke režije. Leta 2025 je v sklopu magistrskega študija pripravil avtorski projekt Ide gas (2025, AGRFT).

Luka Bokšan (1991, Celje) je gledališki in filmski igralec. Je diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter prejemnik študentske Prešernove nagrade (2019). Že med študijem je postal član igralskega ansambla SLG Celje, od leta 2023 pa deluje kot samostojni delavec v kulturi. Kot gost sodeluje z različnimi institucionalnimi gledališči, predstave, v katerih ima pogosto nosilno vlogo, pa so redno udeležene in nagrajene na domačih in mednarodnih festivalih. Bil je med drugim Henrik VI. v Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije (2024, SLG Celje), Lawrence Durrell v Beograjskem triu (2024, Anton Podbevšek Teater, Cankarjev dom) in Jože v In mnogi drugi … (2025, Prešernovo gledališče Kranj, SLG Celje). Aktiven je tudi na neodvisni sceni, v uprizoritvah performativne, fizične in sodobnoplesne narave, hkrati pa je prepoznaven obraz na filmu in televiziji ter odličen interpret umetniške besede v literarnih oddajah na Radiu Slovenija. Njegovo delo zaznamujejo sistematičen in poglobljen pristop, močna odrska prezenca ter poudarjena kolektivnost z izrazitim občutkom za soigro.

Nina Kodrič aka NinaBelle je akademska glasbenica, producentka elektronske glasbe, djka, glasbena opremljevalka in organizatroka koncertnih ter klubskih dogodkov. Soorganizira festival Grounded, redne glasbene dogodke v kulturnem centru Pritličje ter s kvir kolektivom Ustanova, katerega ċlanica je. Občasno piše tudi poezijo. Od l.2017 z Nino Hudej soustvarjata elektronski projekt Warrego Valles. Izdali sta štiri samostojne albume in več singlov ter remixov. Nastopata doma in v tujini, na različnih festivalih, klubskih dogodkih in drugod.

Tilen Oblak (2000, Nova Gorica) je po končani umetniški gimnaziji v Novi Gorici leta 2019 vpisal študij dramaturgije na AGRFT in ga zaključil z magisterijem leta 2025. Deluje kot dramaturg in dramatik. Za svoje diplomsko dramsko besedilo Čisto pravi deček je prejel akademijsko Prešernovo nagrado in nominacijo za nagrado za mladega dramatika na Tednu slovenske drame, za svoje magistrsko dramsko besedilo Močnemu je treba pustiti, da se brani sam pa je prejel študentsko nagrado Zlatolaska. Kot asistent dramaturgije je sodeloval v Mestnem gledališču ljubljanskem in Prešernovem gledališču Kranj.

»Zgodba je kot »majhna balkanska različica filma Call Me by Your Name«

-komisija za nagrado Marina Držića

Janko Oven je uveljavljeni slovenski oblikovalec svetlobe, ki pomembno sooblikuje vizualno podobo domačih neodvisnih uprizoritvenih umetnosti. Svojo profesionalno pot v gledališču in sodobnem plesu je začel s tehnično-inženirskim ozadjem, kar mu omogoča natančno obvladovanje svetlobne tehnologije. Kot samostojni ustvarjalec na področju kulture že vrsto let redno sodeluje z vodilnimi umetniškimi kolektivi v Sloveniji. Med njegovimi najopaznejšimi sodelovanji je delo pri zavodu Emanat, kjer tehnično in svetlobno vodi priljubljeno tehnoburlesko Tatovi podob. Pogosto soustvarja tudi vizualno radikalne projekte gledališča Via Negativa, med katerimi izstopa predstava Fuga za narod. Njegov umetniški pristop odlikuje sposobnost, da s svetlobo poudari dramaturgijo predstave in ustvari specifično atmosfero na odru. Poleg oblikovanja luči pogosto prevzema tudi vlogo tehničnega direktorja ali vodje koordinacije na različnih festivalih sodobnih scenskih umetnosti. Danes živi in poslovno deluje s sedežem v Beli krajini, od koder potuje na gostovanja in gledališke odre po celotni državi.

Claudi Sovrè (1994, Ljubljana) je slovenski vizualni umetnik, ki uspešno združuje področji fotografije in kostumografije. Po zaključeni klasični gimnaziji Poljane je leta 2019 diplomiral iz fotografije na visoki šoli VIST. Svoje znanje je kasneje nadgradil še s študijem kostumografije na ljubljanski akademiji AGRFT. Kvintesenca njegovega izražanja se kaže v ustvarjanju nadrealističnih digitalnih kolažev, ki jih konceptualno gradi na osebnih mitologijah, spominih in pop kulturi. Pri svojem delu pogosto uporablja atelje svojega dedka, znanega akademskega slikarja Sava Sovrèta. Že v času študija je nase opozoril pod mentorstvom priznanega fotografa Arneja Hodaliča, kasneje pa je postal tudi fotografski predstavnik za Canon Slovenija. Do sedaj je pripravil več odmevnih samostojnih in skupinskih razstav ter prejel akademijsko Prešernovo nagrado za kostumografijo. Kot samozaposleni v kulturi redno oblikuje podobo predstav na odrih največjih slovenskih gledališč, kot sta SNG Drama Ljubljana in Mini teater.

Klasja Zala Kovačič je slovenska slovenistka, lektorica in jezikovna svetovalka, ki pomembno sooblikuje govorno podobo sodobnega slovenskega gledališča. Po zaključeni Gimnaziji Vič v Ljubljani je svojo strokovno pot posvetila natančnemu proučevanju jezika in odrskega govora. Kmalu se je uveljavila v gledališkem svetu, kjer je kot lektorica sodelovala pri številnih projektih v osrednjih institucijah, kot je SNG Drama Ljubljana. Svoje znanje redno prenaša tudi v neodvisno produkcijo, saj kot jezikovna svetovalka oblikuje govor igralcev v predstavah Gledališča Glej, Mini teatra in ŠKUC gledališča. Do leta 2026 je delovala na avstrijskem Koroškem. V okviru Slovenske prosvetne zveze se je posvečala tudi uredniškemu delu in vodila izdajo uveljavljenega poljudnoznanstvenega zbornika Koroški koledar. Trenutno je zaposlena kot lektorica v SNG Nova Gorica.

»Izkušnjo spreminjam v spomin in ga potlačim, travmo kolažiram kot umetniško delo, priča sem lastni žalosti in nesreči, vendar nisem več njun protagonist,« pravi Miloš v nekem trenutku drame.

In zdi se mi, da sem tudi sam na podoben način iskal pomoč v umetnosti, da bi mi pomagala soočiti se z nekaterimi svojimi travmatičnimi izkušnjami. V trenutku, ko izkušnjo spremenim v pesem, predstavo ali besedilo, imam občutek, kot da za nazaj dajem smisel nečemu, kar se mi je zgodilo, in mi to pomaga, da se s tem spopadem. Moja izkušnja tako preneha biti individualna in neznosna ter postane univerzalna in znosnejša.

Mislim, da je tudi eden glavnih Miloševih motivov za ukvarjanje z gledališčem prav želja, da bi pobegnil pred osamljenostjo in stopil na teren, kjer ne bo sam. Tako lahko gledališče in umetnost sprejmeta drugačne, odrinjene, zatirane in osamljene ljudi ter jim ponudita občutek, da so del nekega skupnega prizadevanja.
Kar zadeva homoseksualnost, mislim, da se k tekstu sploh nisem lotil z idejo, da je Miloš homoseksualec, niti da je to pomembno, saj tega skozi celotno dramo niti ne tematizira. Tisto, kar tematizira, je želja in privlačnost, ki jo čuti do Rudija. Zdi se mi, da mi v gledališču bolj manjka prav reprezentacija tega: nežnosti, občutka, fluidnosti, svobode, poguma in odnosov.

Mislim, da je Granatiranje zgodba o osamljenosti, vojni, izgubljenosti, o neki zapuščeni generaciji mladih umetnikov na Balkanu, o naših fantazijah o ljubezni – in šele nato o gejevstvu.
Luka Grbić

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledal predstavo, ki bi v fokus postavljala ljubezenski odnos med dvema moškima ter ga prikazala brez stereotipiziranja in v vseh njegovih razsežnostih – z resnostjo, občutljivostjo, strastjo, igrivostjo in humorjem. Ponosen sem, da Granatiranje prispeva k boljši reprezentaciji te teme na naših odrih.
Zgodbe istospolnih ljubezni so pogosto obsojene na trpljenje, nasilje, zlorabo ali nesrečo, v Granatiranju pa avtor likoma podari srečen konec, priložnost za začetek nečesa lepega. V nas naseli upanje, da zanju obstaja prihodnost.
Luka Bokšan

»Pešutov jezik v Granatiranju je brutalen in nežen, ironičen in boleč, predvsem pa izjemno natančen. Kot prevajalec sem se trudil ohraniti tudi njegovo duhovitost, ritem in tisto posebno mešanico surovosti in občutljivosti hkrati, zaradi katere Granatiranje ves čas preskakuje med intimnim in političnim, med smehom in bolečino, med nežnostjo in grobostjo. Zame je pomemben osrednji monolog »Granata«, ki ga razumem kot enega najmočnejših, najbolj neposrednih, jeznih, a tudi najlepših protivojnih monologov sodobne dramatike.«
Alen Jelen

Jutri

Ko sem prebral Granatiranje Dina Pešuta, ga preprosto nisem mogel odložiti in pozabiti. Če me je kdo vprašal, kaj bi režiral, sem se vsakič spomnil na Granatiranje. Po petindvajsetih letih življenja ŠKUC gledališča je prišla priložnost, da se z Granatiranjem na neki način poslovim od teh dveh desetletij in pol in stopim v drugi »jutri«. Tudi ŠKUC gledališče je lani doživelo granatiranje od tistih, ki so (so)odločali, kakšen naj bo »gledališki jutri«. Kako prav ima Pešut ko pravi: »V vojni se dokažejo tisti, ki radi uporabljajo osebni zaimek »mi« in svojilni zaimek »naše«.« In »… zato vojno poganjajo propadli umetniki, uradniki in ambiciozni generali…«.

»…In namesto o včeraj sem nazadnje vendarle pisal o jutri.
Jutri so nam lomili srca
In jutri smo začenjali novi začetek.
Jutri je padal stari svet.
Jutri se je rojevalo novo upanje.
Jutri je obljubljen nov svet…«

Vojna me živcira in me žalosti. Kot pravi Dino: »Vojna je dolgočasna, dobesedna in debilna.« Ko se vojna konča, obnovimo fasade, strehe, ulice in mesta. Človeka ne. Cele generacije zanamcev zaznamuje vojna. Spremeni naš DNK in se zarije v kolektivni spomin. Ostane strah, izguba, osamljenost in travma. Vojna se konča po navadi le na papirju, ne nujno tudi v človeku. Prav zato je zame v Granatiranju pomemben spomin in travma. Ta postane morda lažja šele takrat, ko jo spremenimo v nekaj drugega – v zgodbo, umetnost, predstavo … Takrat tisto, kar je bilo samo osebno in neznosno, lahko postane nekaj, kar je mogoče deliti z drugimi. Morda je tudi zato gledališče zame tako pomembno: ker je prostor, v katerem za nekaj časa nisi več sam.

Granatiranje ni samo drama o vojni. Je tudi drama o osamljenosti, želji po bližini in potrebi po drugem človeku. Miloš in Rudi se srečata sredi obleganega mesta, sredi katastrofe in postaneta nekakšna sodobna Orfej in Evridika – dva človeka, ki se iščeta skozi temo, čas in izgubo. Njuno srečanje za trenutek prebije zid osamljenosti. Pešutova zgodba o Milošu in Rudiju je zame tudi zgodba o meni, mojih prijateljih in o nas vseh; je zgodba o želji, bližini, nežnosti in ljubezni, ki jo tako zelo potrebujemo. O ljudeh, ki jih je vojna zaznamovala, vsakega na svoj način. Ne samo zaradi tega, kar se je zgodilo, ampak tudi zaradi tega, kar se ni moglo zgoditi. Zaradi prekinjenih odnosov, izgubljenih priložnosti, neuresničenih sanj in življenj in potrebe, da bi nekje drugje začeli znova.

Kaj je granatiranje danes? Sovraštvo, nestrpnost, polarizacija, strah in nenehno bombardiranje z informacijami, podobami in nasiljem. Je svet, v katerem nas ves čas silijo izbirati med »mi« in »njimi«, med »našim« in »njihovim«. Nagovarja me tudi »jutri« v besedilu. V Granatiranju to ni samo čas, ki prihaja. Je možnost novega začetka, novega življenja, nove ljubezni, nove zgodbe. Toda jutri je tudi krhek in negotov. Nihče nam ne zagotavlja, kakšen bo. Lahko pa se odločimo, kaj bi vanj nesli.

Uprizoritev posvečam ljudem, ki jih je vojna zaznamovala. Tistim, ki so bili pred tremi desetletji na Balkanu njene priče in žrtve, in vsem, ki danes trpijo zaradi vojn v Palestini, Ukrajini in drugod po svetu. Bolečina ostaja. Po koncu vojne ne ostanejo samo porušene stavbe. Ostanejo ljudje, ki morajo z vsem, kar se jim je zgodilo, nekako živeti naprej. Prav ima Dino; po vojni najprej in edino obnavljajo zgradbe. Nikoli ljudi. Morda je zato gledališče eden redkih prostorov, kjer lahko poskušamo narediti prav nasprotno: ohraniti ljudi, njihove zgodbe, njihove glasove in njihove spomine. In jim za trenutek ponuditi prostor, v katerem niso sami.

Granatiranje mi je dalo priložnost delati z odlično in predano ekipo. Z Luko Grbićem in Luko Bokšanom, igralcema, ki sta zame na neki način dar. Od vseh vas, s katerimi soustvarjam to predstavo, dobivam nekaj, česar ni mogoče izmeriti in zapisati v nobeno finančno konstrukcijo: predanost, nežnost, bližino, ljubezen in zaupanje. In objem.

Luka Grbić me je na začetku študija vprašal, če se bomo imeli na vajah fajn. Obljubil sem mu, da ja. Spomnil me je na mojo ljubo Miro Sardoč, ki mi je, ko sem bil približno toliko star, kot je danes Luka, položila na srce: »… delamo tako lepe stvari, zato ne bodimo kruti en z drugim. Že dovolj je krut svet okrog nas, zakaj bi bili še v gledališču. Potrdi se kot režiser, da se boste imeli lepo …« Upam, da sem držal obljubo, Luka.

Hvala ekipa za:

Jutri.

Alen Jelen

Prevajalec in režiser: Alen Jelen
Dramaturg: Tilen Oblak
Kostumograf: Claudi Sovrè
Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič
Oblikovalec svetlobe: Janko Oven
Lektorica: Klasja Zala Kovačič
DJ: Marcel Obal
Tonski mojster: Jure Žigon

MILOŠ……….Luka Grbić
RUDI………….Luka Bokšan

Produkcija: ŠKUC gledališče
Koprodukcija: Cankarjev dom
Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo

Trajanje: 60 minut

Foto: Marcel Obal