Prva predstava leta 2000 je bila monodrama Človeški glas z Alenko Tetičkovič, ki je bila »nedvomno: dober štart za obnovljeno gledališko dejavnost študentskega kulturnega centra« (Rapa Šuklje, Radio, 30. 12. 2000). V člankih Dnevnika, Dela, Večera in drugih pa je bilo zraven zapisano tudi preprosto dejstvo: Navkljub odličnemu začetku fizičnega prostora za to gledališče ni, zato gostuje. Alen Jelen je v intervjuju za SiGledal deset let pozneje ob desetletnici gledališča ŠKUC na vprašanje, kako kaže s prostori ŠKUC gledališča, odvrnil: »Nič ne kaže. (…) Glede prostora nismo ničesar dosegli. Zdaj delamo že deset let tako. Našo produkcijo usmerjam v koprodukcijo z večjimi hišami, ker se je to izkazalo za bolj učinkovito, krajšo in bolj kakovostno pot.« (Špela Sodja: »Osnovna snov je notranjost ljudi«, intervju z Alenom Jelenom, SiGledal, 5. 11. 2015)

Gostili so več kot sedemdeset igralcev, vsaj štirideset avtorjev, ducat ali dva glasbenikov, kostumografov, scenografov, režiserjev, dramaturgov in drugih umetnikov. V skoraj dveh desetletjih je gledališče ŠKUC postalo več kot uspešno: kot del spremljevalnega in tekmovalnega programa je sodelovalo tako na domačih kot tujih tleh, vse od Hrvaške, Nikaragve, Peruja idr. Leto 2001 ni prineslo nobene predstave, a so vseeno nadaljevali delo, ki se jim je obrestovalo v 2007. Z majhnimi produkcijskimi sredstvi jim je uspelo izpeljati pet predstav, med njimi dve otroški (Kraljična zrnu graha, Tinko Polovinko), diplomsko predstavo Nora Nora umetniškega vodje Alena Jelena, Težave z izražanjem in slavno Vincent River. Tudi ob finančnih težavah, ki pestijo ŠKUC gledališču od zmanjšanja sredstev leta 2013, uspe uprizoriti vsaj eno produkcijo na leto. Navkljub temu so želeli na Ministru za kulturo z izdatnim zmanjšanjem sredstev, ŠKUC gledališče ukiniti.

V obdobju, ko so se v institucionalna gledališča naselile vse mogoče postdramske forme, gledališče ŠKUC ostaja nekoliko tradicionalno, dramsko gledališče, kar je za tako majhno gledališko telo nenavadno in kdaj tudi nesprejemljivo. Gledališče ŠKUC, ki se poslužuje značilnosti komornega, se vsebinsko predaja temam, ki so marginalne, še tabuizirane, posledično ne najbolj popularne, a boleče aktualne – ali kot je dejal Alen Jelen: »ŠKUC gledališče je usmerjeno v uprizarjanje zgodb in tém, ki so morda nekoliko bolj odrinjene iz ‚splošne‘ obravnave.« (Narobe, Suzana Tratnik: V gledališču je prva dobra zgodba, intervju z Alenom Jelenom, 25. 1. 2008). Medtem ko sodobno gledališče seksualnost in teorijo spola odriva na rob ali pa to uporablja zgolj kot orodje za dosego nekega višjega cilja, mističnega koncepta, tukaj se Gledališče ŠKUC brutalno drži preizpraševanja seksualnosti, spolnosti in njunih razmerij. Obenem pa govorijo tudi o socialnih težavah –uprizorili so slovensko praizvedbo francoskega besedila Hilda, ki govori o sodobnem suženjstvu. Ob tej priložnosti je ŠKUC gledališče s PGK in Inštitutom za delavske študije organiziralo okroglo mizo Ime česa je Hilda? Neoliberalni obrat in sodobno suženjstvo. To je tisto živo gledališče, ki predvidi, razmisli in (re)agira. Ta majhni, a živi gledališki organizem nas vedno znova postavi pred oviro preizpraševanja naše lastne pozicije v svetu. Znotraj komornega in intimnega ozračja pripoveduje z najmočnejšim orodjem, zgodbo.

A krivično bi bilo trditi, da ŠKUC gledališče ni razvijalo nobene forme. Nujno je izpostaviti, da se je profiliralo skozi prav določeno dramsko formo, ki je že veljala za zaprašeno: monodramsko, čeprav je to tista forma, ki se najbolj ugledališči skozi igralca. Skoraj tretjina predstav v produkciji ŠKUC gledališča je namreč monodram, vključno s prvo predstavo Človeški glas, v Makedoniji nagrajeno Primer Inge M., znamenitim Misterijem žene in mednarodno koprodukcijo Slovenka na kvadrat. »Lepo število prijavljenih monodram dokazuje, da je ta še kako živa,« je dejal Alen Jelen, umetniški vodja, ko je bil v letu 2010 selektor ptujskega festivala Monodrama. (Špela Sodja: »Osnovna snov je notranjost ljudi«, intervju z Alenom Jelenom, SiGledal, 5. 11. 2015). V izboru dramskih besedil pa smo se ozrli proč od klasike in se posvetili uprizarjanju še neodkritih, neuprizorjenih tako tujih kot domačih dramskih besedil, nekajkrat tudi radijskih. V svoji zgodovini ima ŠKUC gledališče veliko število praizvedb in krstnih izvedb, ena najbolj prepoznavnih je bila predstava Gola. ŠKUC gledališče je s tovrstnim konceptom ustvarilo edinstvene priložnosti za slovenske gledalce, ki imajo na voljo veliko izbiro predstav, in ustvarjalce: mladi ustvarjalci dobivajo prve priložnosti, debije, odskočne deske, medtem ko so že uveljavljeni ustvarjalci dobivali priložnosti drugačnega, svežega dela zunaj svojih domačih institucij, drugim kolegom na svobodi pa je to ne le priložnost za delo, temveč tudi vir zaslužka. Navkljub temu so želeli ŠKUC gledališče ukiniti.

Nenehno mu manjšajo produkcijska sredstva, ki so že tako slaba. Da preživi, se zateka v vse več koprodukcij. Svoje dvorane še vedno nima. Očitajo mu neizvirnost. Zato bi za zaključek, brez odvečnih besed, le dodala dve pismi podpore ŠKUC gledališču, z opozorilom, da sta to le dve od številnih pisem.  (Povzeto po članku dramaturginje Anje Krušnik Cirnski)