Zdaj že odrasla Lela se ob obisku doma za zapuščene otroke, v katerem je preživljala svoje otroštvo, spominja dogodkov, ki so nekoč oblikovali njen vsakdan. Tu so se sklepala prijateljstva, vnemale so se prve ljubezni, zgodila so se razočaranja, rojevali so se upi za prihodnost in počasi, ne da bi kdo zares opazil, so ob tem otroci odraščali. Nikogar od Lelinih nekdanjih prijateljev ni več tu, v domu, a ona jih kljub temu pride obiskat prav sem, kjer so otroci brez družin drug drugemu predstavljali nadomestno družino.

Lela se spominja samosvoje lepotice Suzane in njene simpatije, frajerja Daske, ki sta, ne da bi si to priznala, skupaj odkrivala, kako težko je biti pred drugimi iskren in ranljiv, če si bil sam nekoč ranjen in zapuščen. Spominja se vzgojiteljic, ki so raje pile že drugo dopoldansko kavo, kakor da bi se ukvarjale z otroki, ter tihega in zadržanega Frana, ki si je najbolj od vsega želel imeti telefon, kot so ga imeli vsi drugi, da bi ga odsotna mama lahko kdaj pa kdaj poklicala. Iz spomina vznikajo prizori izletov na morje, božičnih praznikov in športnih tekmovanj, dokler se Lela nazadnje ne spomni še same sebe kot majhne deklice, ki je ves ta svet le opazovala in se učila, kako življenje teče po ustaljenem tiru, ne glede na to, kdo si in od kod prihajaš.

Predstava se tematike otrok, odraščajočih v domu, dotakne na priljuden in mestoma humoren način, ki gledalcu pušča grenko-sladek priokus, ter v tem ostaja zvesta izvorni dramski predlogi. Kljub temu priredba za monodramsko uprizoritev še posebej izpostavlja osrednjo dramsko junakinjo in njen obred spominjanja, ki pomeni tudi sprejemanje same sebe in svojih – nikdar zares poznanih – korenin. Lela lahko le preko preigravanja lastnih spominov na vrstnike obudi občutek domačnosti in pripadnosti, ki se je izgubil, odkar je postala samostojna. Svojega otroštva se tako ne spominja z bolečino ali grenkobo, temveč tudi emotivno kompleksne trenutke podoživlja skozi otroško ljubezen do življenja.

Gledališki izraz njenih spominov so zvočni posnetki preostalih »domovcev«, s katerimi je delila obdobje odraščanja in ki ji pomagajo na novo odkrivati intimne zgodbe njenih vrstnikov, ki so sicer živeli skupaj, a vsak tako neizogibno sam. Skozi tovrsten režijski prijem so v predstavo vkomponirani tudi elementi radijske igre, ki smo jo maja letos imeli priložnost poslušati na Radiu Ars v izvedbi iste ustvarjalne ekipe z okrepljeno igralsko zasedbo.

Režiser: Alen Jelen
Igralka in prevajalka: Lara Wolf
Dramaturginja in avtorica priredbe: Katja Markič

Kostumograf in fotograf: Claudi Sovrè
Lektor: Martin Vrtačnik
Tonski mojster: Urban Gruden

V monodrami so uporabljeni posnetki iz istoimenske radijske igre, v kateri so nastopili:
Lara Fortuna (Suzana)
Jure Žavbi (Daska)
Filip Štepec (Fran)
Lučka Počkaj (Zdravka)
Lara Wolf (Lela)

Produkcija: ŠKUC gledališče
Koprodukcija: Radio Slovenija – Program Ars in Zavod Kolaž