Cankar v vseh svojih delih, tudi v Gospe Judit, prepleta in razvija dva tematska nastavka: hrepenenje in socialnopolitično tematiko.

Tokratna odrska priredba se osredotoča na Juditino hrepenenje in njeno iskanje ljubezni, ki sta gonilo celotnega dogajanja. Judit je edinka, ki je odrasla brez materine ljubezni, izhaja iz intelektualnega okolja, njen oče je učitelj, sama je izobražena, starejši mož pa jo vpelje v družbeno elito. Zelo mlada stopi v zakon brez ljubezni, nezvestega moža prezira, do njega čuti gnus. Tako kot pred njo Ema Bovary in Ana Karenina se tudi Judit ne boji pretrgati vezi zlaganega meščanskega zakona, da bi lahko sledila zahtevam srca. Judit hrepeni po čisti ljubezni, išče jo v različnih moških, ki pa niso dovolj močni, da bi ji ljubezen vračali in tako omogočili, da bi prenehala hrepeneti po njej. Judit je v iskanju ljubezni in hrepenenju popolnoma sodobna junakinja, ki ne pristaja na kompromise, polovičarstvo in zlagane odnose. Ne podreja se pričakovanjem in zahtevam družbe, temveč se poda na samotno pot iskanja ljubezenskega ideala, kar jo pripelje do resignacije in razočaranja. Ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?

Avtorica odrske priredbe besedila in strokovna sodelavka: Tatjana Doma
Režiser in scenograf: Alen Jelen
Kostumograf: Claudi Sovrè
Lektor: Martin Vrtačnik
Prevajalka v angleščino: Ana Bohte
Lektorica za angleški jezik: Arven Šakti Kralj
Igra: Gospa Judit: Gaia Višnar

Produkcija: ŠKUC gledališče