Protagonista igre sta žrtev in njen rabelj, mlado dekle in njen ugrabitelj. Besedilo se začne s situacijo, v kateri dekle že sluti, da prijaznost odraslega moškega v hiši, polni nagačenih živali, v sebi skriva temnejšo plat. V dialogu med njima se stopnjuje njena stiska, podkrepljena s spoznavanjem njegove intence in z vse močnejšim občutkom ujetosti, ki jo moški zavija v plašč skrbi. Na vse bolj grozeč način igra senzibilno problematizira stik med ranljivo in nerazumljeno najstnico in med globoko poškodovanim odraslim moškim s silno potrebo po v otroštvu izgubljeni bližini. Nadomestiti jo hoče s prisilnim, posesivnim omejevanjem življenjskega prostora drugemu ranljivemu človeku. Gradacija napetosti kulminira v tragičnem koncu. Pretresljiva, subtilna in natančna študija psihopatologije.

O režiji radijske igre: “Dialog med petnajstletnico in zrelim moškim je prežet z notranjo dinamiko. Mladoletnica je v naivni veri, da ji moški hoče dobro, saj je v začetku nežen in prijazen, odprta in zaupljiva. Vendar je to past, ki jo prepozno dojame. Moški jo pripelje v svoje odmaknjeno bivališče, polno nagačenih lovskih trofej. Sprva se z dekletom prijazno pogovarja, besedilo pa postopoma vzpostavlja tesnobno ozračje. On postaja vse bolj zaščitniški, pod pretvezo, da bo najbolje poskrbel zanjo, kot je le mogoče, ji onemogoči vsakršno gibanje izven tega prostora in jo vanj zapre. Ona zato pa od začetne lahkovernosti prehaja v zaskrbljenost, naraščajoči občutek ujetosti pa prehaja v tesnobnost in paniko. Besedilo preigra vse faze v početju sociopata oziroma psihopata v odnosu do žrtve, saj mu v resnici niti malo ni mar zanjo. Kvaliteta besedila je v tem, da dopusti zaznavanje globoko usidranega, prikritega psihopatovega strahu, in notranje krhkosti, ki ga motivirata pri tovrstnem dejanju. Na smrt se namreč boji izgube bližnjega, vendar ne zna vzpostaviti normalnega človeškega odnosa. Prek nadzora nad drugim, po navadi šibkejšim človeškim bitjem, pa si ustvari vsaj navidezno bližino. Žrtev skorajda nima možnosti, saj je njegova strategija do potankosti premišljena. Dramaturška struktura sloni le na dialogu v istem prostoru, napetost gradira iz prizora v prizor.”

Brina Klampfer, režiserka

Besedilo je nastalo v  sklopu delavnic dramskega pisanja Vzkrik 2018, ki jih je mentorirala Simona Semenič, v produkciji društva KUD Krik.

Režiserka: Brina Klampfer
Dramaturginja: Vilma Štritof

Oblikovalka zvoka, skladateljica in avtorica glasbe: Mateja Starič

Tonski mojster: Matjaž Miklič
Čelisti: Klemen Hvala, Martin Sikur, Jošt Kosmač
Lektorica: Metka Damjan
Kostumograf in fotograf: Claudi Sovre Mikelj
Oblikovalec mask: Silvan Omerzu
Tonska pomoč pri realizaciji projekta: Urban Gruden

Urednik in umetniški vodja: Alen Jelen

Dekle – ŽIVA SELAN
Moški – PRIMOŽ VRHOVEC

Radio Slovenija – Program Ars

ŠKUC gledališče

Zavod Kolaž