Spoštovani!

Vest, da se nad Talijinem ŠKUC-em zbirajo temni oblaki, ker ne bo več skromnih sredstev za delovanje in ga bo posrkala črna luknja gledališke pozabe, me je več kot vznemirila. ŠKUC-evo produkcijo spremljam že dolga leta, sodelovala sem z njim kot igralka in prevajalka in se kot gledalka prepričala o tem, da je horizont tega majhnega gledališča čist, široko razpet za vse generacije igralcev in drugih umetniških sodelavcev, da se zgodbe, ki jih prepričljivo osvetljuje z različnih zornih kotov, takšne, ki se človeka- gledalca dotaknejo, ga silijo k razmisleku in mu ponujajo čisto doživetje pristnih čustev, kar danes ni več samoumevno. To ni sentimentalna nostalgija, ampak ploščad za samospraševanje tistih, ki predstavo ustvarijo in tistih, ki jim je ponujena na ogled o perečih človeških zagatah. Pri tem mislim tudi na shakespearjansko zrcalo družbi in možnosti izkazati svoj talent, osmišljenost gledališkega duha in enostavne radosti: »Dobimo se na ŠKUC-evi predstavi.« Izrezati ta del krvotoka slovenskega gledališča se mi zdi nesmiselno, nepremišljeno in škodljivo dejanje.

Alenka Bole Vrabec, upokojena dramska igralka in književna prevajalka

Spoštovani!

V zadnjih štirih letih sem sodeloval v treh (ko)produkcijah ŠKUC gledališča in nobena od njih – Amado mio, Ribič in njegova duša, Enajst tisoč batin – zagotovo ne bi imela tako bogatega odrskega življenja brez podpore ŠKUC in njegovega glavnega moža, Alena Jelena. Vedno so stali za nami in skupaj smo iskali tudi koproducente (v vseh primerih se je na srečo z veliko pripravljenosti odzvalo Slovensko mladinsko gledališče), da bi bila produkcija čimmanj materialno razsipna in obenem čimbolj svobodna v svojem nastajanju, svobodna v procesu ustvarjanja in kot “dokončana” predstava, ki bi lahko živela svoje odraščajoče življenje na matičnih in tujih odrih. Naj se življenje treh še zelo živih in predvsem zelo dobro sprejetih predstav kar naenkrat konča?

Z Amado mio smo (tako kritika) na poseben način posegali v ljubezensko, homoerotično, vojno in tudi avtobiografsko tvarino enega največjih ustvarjalcev 20. stoletja, Piera Paola Pasolinija. Predstavo so zaradi izrednega odziva občudovali v Italiji, Makedoniji, Nemčiji, Čilu, Venezueli in na Hrvaškem. Povsod je bila dojeta kot svojevrsten novum in tudi doma je še po vsej tej letih vedno, ko je prišla na spored, imela izdaten obisk publike.

S predstavo Ribič in njegova duša smo hoteli doseči tiste mlade gledalce, ki počasi iz otrok postajajo odrasli ljudje, to nedoločljivo vmesno obdobje, v katerem smo želeli za njih zgraditi nov smisel za fascinacijo nad transcendenco, ki ne bi izhajala samo iz zelo realnega ali zelo fiktivnega, ampak iz vzporednih svetov oz. vprašanja o tem, ali in kako ti obstajajo. Ali je to, da smo vedno bolj ljubili besedo kot temeljno izrazno sredstvo, razlog za preveč tradicionalno in premalo alternativno videnje te pravljice? Mladostniki, ki so si ogledali predstavo, pa z njimi tudi starejši, so v življenju te predstave videli še vse kaj več od slikovitega podajanja napisanega.

V Enajst tisoč batinah smo se ukvarjali s formo drugačne bralne uprizoritve, bolj razgibane in bolj sproščene, ki pa se prav zaradi “spornega” besedila Apollinaira ne bi izogibala dejstvu, da je “počelo zločina” njegova beseda – in njegova domišljija. V katerem institucionalnem ali “tradicionalnem” gledališču je bilo najti sicer precej asketsko uprizoritev, ki bi brez moraliziranja govorila skozi tako neugnano erotičen in celo trdopornografski tekst, ob katerem pa sej vendarle velika večina publike našla v radoživi domišljiji pisatelja in uspela vzpostaviti dialog med “ogabnim, gnusnim, nevzdržno nizkotnim” in svetom fikcije, ki nima omejitev, zato ker obstaja v glavah, v črkah in na odrih in v realnem, fizičnem svetu noče nikomur nič žalega, samo raziskovati svoje najbolj drzne fantazije? In konec koncev je marsikdo iz publike celo pripomnil, da je škoda, da smo delali samo bralno uprizoritev, kar me sploh preseneča, ampak to je že druga zgodba.

Za kratek zaključek: ves čas sodelovanja s ŠKUC gledališčem smo delali izrazito neobremenjeni z materialnim, ker nam je uspelo vzpostaviti čimbolj racionalne (ko)produkcijske pogoje, vse predstave, ki smo jih s ŠKUC ustvarili, so do tega trenutka kljub kontroverzijam ali očitani tradicionalnosti imele svoje čvrsto odrsko življenje, in neizmerno sem hvaležen ŠKUC in Alenu Jelenu, da nam je s tolikšno mero posluha in dialoga omogočil delati stvari, ki jih drugače v gledališču ne bi mogli početi – ne na takšen način.

S spoštovanjem,
Blaž Šef

Gledališče ŠKUC poznam od znotraj (kot igralec in prevajalec) pa tudi od zunaj (kot gledalec). Prepričan sem, da gre za dragocen duhovni in raziskovalni prostor, kjer do besede/izraza pridejo stvari, ki so tako v življenju kot v gledališču potisnjene na rob ali celo potlačene. Tak prostor potrebujemo – ustvarjalci in gledalci. In le še to: V najuspešnejših Škucovih predstavah, ki jih vse zaznamuje tehnološko “revna” poetika, se zgodi nekaj posebnega – na odru gledamo razmišljajočega igralca! Torej poziv k premisleku …

Milan Štefe

Dragi Alen in ŠKUC!

Rada bi izrazila podporo vašemu dosedanjemu delu in svojo zgroženost nad dejstvom, da s strani ministrstva ne boste več sofinancirani! Zdi se mi nepojmljivo, da bodo odlične predstave kot so recimo Amado mio, Ribič in njegova duša, Enajst tisoč batin (v koprodukciji s Slovenskega mladinskega gledališča kjer sem zaposlena) in še mnoge druge v vaši produkciji od novega leta dalje umrle. Amado mio se na primer igra že pet let z velikanskim uspehom, doma in na festivalih po svetu je bil deležen velikega priznanja in tako naj bi bilo še naprej, po sklepu komisije pa to ne bo več mogoče.

Predstave v produkciji ŠKUCa so visoko kvalitetne, odmevne, v njih je dobilo priložnost veliko predvsem mladih igralcev in ustvarjalcev, vsebinsko pa govorijo o drugačnosti, marginalnih skupinah ali perečih problemih našega časa, zato resnično upam, da ta odločitev komisije ne bo obveljala in boste lahko delovali naprej vsaj v takem obsegu kot do sedaj.

S spoštovanjem,
mag. Neda R. Bric, igralka SMG, režiserka, pisateljica

Gospod minister za kulturo.

Da o Vaši komisiji ne govorimo. Kar smo se ustvarjalci bali, da se bo dogajalo pod prejšnjim ministrom, se naj bi pod zdajšnjim? Sramotno uničevanje mednarodno uveljavljene (in finančno močno podhranjene) slovenske alternativne gledališke scene (kar pa se ne bo dogajalo samo na tem področju), ki omogoča vstop predvsem mladim ali drugačnim umetnikom ter drugačnim temam in poetikam. Vsekakor je soobstoj različnosti dopolnjujoč element vsake družbe! Rezanje ustvarjalne vitalnosti in različnosti, ki je zmeraj bila eliksir za velike institucije. Zahteva kulturnim komisijam na Ljubljani, da naj podpirajo sodelovanje neodvisne scene s koprodukcijami z mestnimi in državnimi institucijami (kar pomeni tudi medsebojno prilagajanje) se mi je zmeraj zdela sumljiva – da se pripravlja ukinitev.

1. Po Unescovih kriterij bi morala Slovenija, glede na svojo razvitost, namenjati za kulturo vsaj še enkrat toliko denarja kot doslej.
2. Če se ukine ves denar za slovensko kulturo…. je to odstotek tolerance pri finančnih bilancah.
3. Ministrstvo naj se zgleduje po tistih (in jih vpraša, zakaj so to storili), ki so v teh »kriznih« časih zvišali prihodke svoji kulturi. Da podprejo nacionalno bit, ki jo svetovni kapital negira… Toliko bolj bi bilo to potrebno pri manjših nacijah. Pričakoval bi tudi, da se enkrat poveže, v Evropi brez mej, tudi slovenski kulturni prostor.

Izgovor, da smo v finančni krizi, v tem primeru nima nikakršne osnove. Če analiziramo predvideni pogrom na tem področju (nad drugače spolno usmerjenimi ter t. im. »južnjaki«), je zrel za prijavo celo organizaciji Amnesty International. Za tako »revolucionarno« čistko (predlagam, da si njeni izumitelji preberejo knjigo Alaina Badiouja »20. stoletje« in najdejo svoje korenine na tej ali oni strani) ne zdrži noben izgovor. Tudi strokoven ne. Še posebno trenutne komisije. Na področju gledališke alternative sodelujem petdeset let (in če ne bi sodelovali, nesebično, mi t.im. stalno zaposleni, je sploh ne bi bilo) in dobro poznam vse ustvarjalce na tem področju in lahko rečem, da članov sedanje gledališke komisije na ministrstvu ni med njimi (izjema je mlada kritičarka), še več, da delovanja t.im. neodvisnih skupin sploh ne spremljajo niti kot gledalci. Pa tudi predstav drugih gledališč! (Zanimivo bi bilo, če predložijo ministru seznam predstav, ki so jih videli n.pr. v zadnjih petih letih…) Lahko je podpisati nek dokument, če neke stvari sploh ne poznaš. In če ne poznaš niti njene funkcije. Toda, če je komisija le eksekucijski vod, je bila spretno sestavljena! Zanimivo vprašanje za ministra bi bilo tudi vprašanje članom komisije: kdo je vsaj simpatizer njegove politične opcije? Vsi lustrirani prav gotovo so. Toda pri revolucionarnih čistkah to ni bilo nikoli pomembno…

Upam, da se bo v tem primeru nekdo zavedal civilizacijske napake.
Igralec in režiser Niko Goršič

V bran gledališču ŠKUC

Kot ena izmed ustvarjalcev, ki so se zvrstili v programu Škuca skozi njegovo dolgoletno delovanje, bi rada izrazila svoje močno nestrinjanje z ukinitvijo programskih sredstev s strani Ministrstva za kulturo, saj Škuc kot producent omogoča mladim uveljavljajočim se gledališkim ustvarjalcem prepotrebne možnosti za delo, ki jih v našem gledališkem prostoru ni veliko. V tem oziru opravlja pomembno vlogo, ki je po mojem mnenju za razvoj področja zelo dragocena in tudi bistvena. Mlada generacija režiserjev, igralcev, dramatikov itd., ki šele vstopa v širši gledališki prostor pri nas, krvavo potrebuje produkcijo in producente, ki podpirajo njen razvoj in dajejo prve in/ali druge možnosti samostojnim projektom mladih.

Tudi vsebinsko se v svojih uprizoritvah, vsaj po mojih osebnih izkušnjah, gledališče Škuc nikoli ni omejevalo na mainstream, kot mu to očita komisija, prej so ga zanimale marginalne teme, v mainstreamu potisnjene na obrobje. Vzporedno z omenjeno tematiko se je odločal tudi za produkcijske ali ustvarjalne koncepte, ki so v institucionalnih gledališčih težko izvedljivi. Zato je s svojim programom, kljub bogati koprodukcijski mreži, ki si jo je ustvaril, edinstven in bogati naš prostor.

S predvideno ukinitvijo Škuca bo naša gledališka produkcijska srenja osiromašena za pomemben člen, ki predvsem mladim, iščočim ustvarjalcem ponuja možnosti za prve profesionalne izkušnje, uprizoritvene procese in predstave, ki so redek, a zelo pomemben korak za vsako mlado generacijo, tudi tiste, ki šele prihajajo.

Valcl Ajda, režiserka

Spoštovani.

Najprej, ne vem, zakaj bi bila tradicionalnost slabo konotirana in kako se s tako utemeljitvijo lahko vehementno zavrne predlog programa, ki je bil doslej dobro ocenjen in tudi finančno podprt.

Drugič pa, slovensko praizvedbo predstave Hilda bi koproducirali po tehtni programski presoji, potem ko sem podpisana prebrala tekst in se sestala z ekipo, ki mi je predstavila uprizoritveni koncept. In še zlasti po referencah, ki so nesporne – da je ŠKUC gledališče v minulem obdobju produciral predstave, ki jih je tako strokovna kot siceršnja gledališka javnost ocenila kot kakovostne.

S pozdravi,
Barbara Rogelj
Cankarjev dom kulturni in kongresni center / Vodja programa in pomočnica direktorja Kulturno-Umetniškega programa

Spoštovani,

Odločila sem se, da ne bom tiho. Ker preprosto…ne smem biti tiho. Tako mi narekuje moj poklic. Zelo dobro se zavedam, da je situacija, v katero smo pahnjeni s strani države vsi, ki se ukvarjamo z umetnostjo, trenutno srhljiva, boleča in nevzdržna. In verjamem, da so vaše odločitve plod grenkih razmišljanj in mučnih dogovorov, preko katerih poizkušate ohraniti obstoj gledališke umetnosti in ne nasprotno. Zato cenim Vaše delo in si lahko le predstavljam, kako težko krmarite med vedno manjšimi številkami, ki počasi drsijo skozi peščeno uro do …..

Pa vendar…

Odločitve za ukinitev gledališča Škuc preprosto ne razumem. Trenutno sodelujem v njihovi predstavi “Gola”, ki je od premiere,odigrane 12tega oktobra tega leta,do vključno prvega januarja naslednjega leta razprodana. Podatek govori sam zase.
Kot igralka, zaposlena v Sng Drami,sem bila zelo vesela priložnosti, da lahko gostujem v drugem gledališču in tako skozi neznane energije razvijam svoje znanje in ga uporabljam vnaprej. To mi je omogočilo gledališče Škuc in uspelo nam je narediti dobro predstavo.

Tema, s katero se predstava ukvarja, je zelo nekonvencionalna,še manj tradicionalna. Postavitev pa je ravno skozi nežnost in milino dobila moč, ki razoroži in prikuje gledalca na stol tako, da na koncu v temi obsedi in se z aplavzom zahvali šele potem, ko ga s poklonom igralca v to prisiliva. Ta Molk je največji poklon, ki ga igralec v predstavi lahko prejme. In tak molk se zgodi redko!!In ta Molk se zgodi ob vsakem koncu predstave “Gola”, v produkciji gledališča Škuc!

Gledališče Škuc je med drugim, tako kot leta 2007, ko je v gledališču Glej skozi njihovo predstavo “Vincent River” zablestel Jure Henigman, ki je trenutno vodilni igralec svoje generacije v Mglju, tudi tokrat poskrbelo, da se je odkril nov biser. Dalo je priložnost Jerneju Gašperinu in mu prav gotovo omogočilo drugačno mesto pri zasedbah naslednjih sezon. Kar pomeni, da gledališče Škuc daje priložnost mladi generaciji igralcev in zato smo mu lahko neskončno hvaležni!

Seveda razumem, da nož, ki ga drži v rokah država neusmiljeno reže vse, kar je ,po njeno, odvečno, ampak mislim, da so se tokrat zelo zmotili. Obstoj gledališča Škuc je nujen! O tem govorijo vse uspele predstave, ki so se in se še vedno igrajo v gledališčih. Na sporedu se držijo več sezon in igralci, ki v njih sodelujemo vemo, da delamo kvalitetno in gledališko umetnost s tem plemenitimo.

Zato Vas, kot ustvarjalka slovenske kulture, prosim, da gledališče Škuc ne obmolkne, ampak da se še naprej…z molkom…dotika tistih, ki v tišini plavajo v njihovih predstavah.

Hvala
Nataša Barbara Gračner

Pismo podpore

Gledališče ŠKUC z več kot tridesetletnim kontinuiranim delovanjem predstavlja enega ključnih akterjev, ki v naš prostor vnašajo raznolikost vsebin, pri čemer je njihova produkcija premišljena v izboru, radikalna v obravnavanju tematike in nekompromisna. Kvaliteto njihove produkcije dokazujejo tako odmevi strokovne javnosti (kritike) kot tudi odzivi širše javnosti, pri čemer lahko sama zapišem, da sem predstave v njihovi produkciji, ki sem si jih nedavno ogledala, doživela kot intrigantne – predvsem pa, če omenim samo poslednjo predstavo Gola, ki je bila uprizorjena v MGL-u, sem bila resnično vesela, da gledališče ŠKUC uspeva v povezovanju tudi z institucijami, kjer tovrstne vsebine niso pogosto na repertoarju. Po mojem mnenju ŠKUC nedvomno zagotavlja vstop izredno relevantnih ‘marginalnih’ vsebin v širši uprizoritveni in javni prostor; in nenazadnje, zdi se mi ključno, da je ŠKUC bil in ostaja odprt za mlade avtorje, vključujoč te, ki šele vstopajo na profesionalno sceno (študentje AGRFT) – tovrstna možnost in podpora, ki jo mladim ustvarjalcem ponuja ŠKUC pa je ključna in ne izvira le iz programskih zahtev temveč iz iskrene vere gledališča ŠKUC v pomen odpiranja prostora mladim. Verjamem, da je v skladu s tem gledališče ŠKUC več kot vredno podpore oziroma si nikakor ne zasluži izbrisa.

Saša Rakef

Dragi Alen in ŠKUC gledališče

Zares zaskrbljujoče je, da se mora ŠKUC gledališče boriti za svoj obstanek in celo za pravico do obstanka na podlagi enostavnega, tako rekoč administrativnega sklepa komisije in z njo Ministrstva za kulturo, zlasti če vemo, da so zneski (stroški, očitno), s katerimi razpolaga vaše gledališče tako skromni in da z njimi ustvarite tako veliko.
Brez sence dvoma je ŠKUC gledališče pokazalo in dokazalo dovoljšnjo mero kvalitete in prepoznavnosti, poleg tega je to gledališče, ki v slovenski gledališki prostor prinaša novitete in še več, problematike in teme, ki so v pretežni meri zapostavljene med vsebinami repertoarnih gledališč, da ne omenjam vaše diskretne, a prav nič neopazne želje, da v projektih dajete priložnost mladim, neizkušenim ustvarjalcem, tistim, ki najbolj potrebujejo prostor, da se »prebijejo« in pri tem iščete tudi, kot to priporoča kulturna politika, kvalitetne in eksistenčno veliko manj ogrožene koproducente.

Zato vas brez najmanjšega dvoma in z vso svojo integriteto podpiram v vašem »boju za obstanek«.

Z najboljšimi željami,
Branko Jordan

Spoštovani,

rada bi dala javno podporo Škuc gledališču in Alenu Jelenu, za vodenje tega vse preveč pomembnega pristana slovenskega kulturnega ustvarjanja, ki je s svojim obstojem dalo možnost mnogim ustvarjalcem, ki začenjajo svojo gledališko pot, tistim, ki jim zaradi trenutne krize ali ne dovolj velike prepoznavnosti ne uspe prodret na velike odre institucionalnih gledališč in pa tudi gledališkim avtoritetam. V gledališču Škuc so nastale,tudi v sodelovanju z Velikimi in spoštovanimi gledališči, čudovite predstave, ki daleč presegajo povprečnost. Kaj je merilo za to “spoštovano” komisijo?

Mislim, da bi bilo zaprtje Škuca velika sramota in velika izguba za slovensko kulturo, da ne rečem da je to verjetno le prvi od izkopanih kamnov. Kje in kdaj bomo postavili mejo?

Lep pozdrav
Vesna Pernarčič

Spoštovani,

ob novici, da z letošnjim letom Ministrstvo za kulturo ukinja sofinanciranje ŠKUC gledališča, bi želela kot gledališka in radijska režiserka izraziti svojo podporo ŠKUC gledališču in opozoriti na pomembnost njegovega umetniškega izraza tako v umetniški kot širši javnosti. ŠKUC gledališče je znano po miniaturkah, ki so »velike« po svoji vsebini; komoren značaj svojih predstav zna odlično izkoristiti za to, da se nas le-te dotaknejo na najbolj intimni, človeški ravni. O tem pričajo številne predstave, ki so nastale samostojno ali v koprodukciji z drugimi gledališči; z jasnostjo svojih vsebin puščajo močan pečat. Znan je tudi po tem, da so središče njegovega ustvarjanja socialne tematike – kaj resnično bi lahko bilo v časih, ki jih živimo, bolj sodobnega? Ne nazadnje pa je delovanje ŠKUCovega gledališča potrebno ceniti tudi zato, ker zna ustvariti sinergijo med mladimi, neuveljavljenimi in uveljavljenimi, vrhunskimi ustvarjalci, ob tem pa mladim omogočiti, da svoje delo več kot uspešno predstavijo širši javnosti.

Resnično upam, da bo Ministrstvo za kulturo ponovno premislilo svojo odločitev, se odločilo za nadaljni obstoj ŠKUC gledališča in pri tem delovalo v prid vsem ustvarjalcem (in tudi občinstvu), ki so imeli v ŠKUC-u vedno znova priložnost, da prevetrijo svoj ustvarjalni vsakdan.

Ana Krauthaker

Najodločneje nasprotujem ukinitvi ŠKUC Teatra, ker sem prepričan, da s svojo dejavnostjo ostaja in ponovno odpira gledališče sicer na videz znano, a v takšnih občutjih vendarle drugačno poetiko. In, ne nazadnje, je prostor za poklicne, umetniške preizkuse mladih gledaliških ustvarjalcev. Lahko je ukiniti, a težko, če ne nemogoče, je ponovno oživiti. Grobarji so sicer potrebni, pa vendar…

Spoštljivo Brane Grubar

Mnenje o delovanju ŠKUC Gledališča

Spoštovani!

Rad bi opozoril na izredno kakovostno raven, ki ga ŠKUC gledališče dosega v zadnjih letih. Iz obskurne produkcijske enote, ki ga je ostala neinstitucionalna gledališka srenja le tu in tam jemala za relevantnega sogovornika, se je ŠKUC gledališče v zadnjih letih razvilo v suverenega gledališkega protagonista, ki samozavestno stopa ob bok ostalim neinstitucionalnim in tudi večjim institucionalnim gledališčem. Izjemnega pomena se mi zdi dejstvo, da so predstave ŠKUC gledališča v zadnjih letih slovenskemu gledališču odkrile in ponudile prve prave možnosti številnim mladim igralcem, katerih gledališki začetki bi bili morda mnogo bolj opotekajoči, če jih ne bi naredili prav tu. ŠKUC gledališče jim je ponudilo resne in zavezujoče vloge, v katerih so lahko razširili krila in se vzpostavili kot suvereni dramski igralci. Pri utemeljitvi komisije, ki gledališču jemlje subvencije za leto 2014, me je najbolj zmotil očitek pomanjkljive izvirnosti. »Izvirnost« kot vrednostna kategorija je v času, ki je nasledil postmodernega, nekaj povsem subjektivnega. Osebno ob zadnjih predstavah ŠKUC gledališča raje razmišljam kot o viteškem branitelju surove, razgaljene, esencialne dramske igre, ki jo čedalje odločneje izganjajo ne le iz prostorov »izvirnih« gledaliških iskanj, temveč čedalje bolj tudi iz etabliranih gledaliških institucij na Slovenskem. V tem smislu se mi zdi ŠKUC-ova dejavnost čudovito sveža, prvinska in nadvse pomembna – še zlasti, če smo prepričani, da nad vsako, še tako genialno igro visi Damoklejev meč banalnosti, če ta ni čvrsto usidrana v čistih, globokih temeljih bazične igre. Morda pa se ravno v ŠKUCu rojeva nova retrogarda, h kateri se bodo zatekali vsi, ko se bodo nekoč zgrozili nad pomanjkanjem znanja, veščin in sposobnosti, ki so jih v pehanju za »izvirnim« izgubili?

Ob tem podatki kažejo, da ŠKUC gledališče izredno odgovorno ravna s sredstvi, ki so mu na razpolago, ter čedalje suvereneje vstopa v dialog z ostalimi gledališkimi institucijami (koprodukcije itd.).

Komisijo Ministrstva za kulturo zato pozivam k ponovnemu premisleku o pomenu, ki ga ima ustvarjalna pot ŠKUC gledališča zadnjih let v mavrici slovenskih gledaliških izrazov.

Janko Petrovec, dipl. igr.
Borštnikov nagrajenec za igro 2008
Član Sveta Gledališča Koper
Član Strokovnega sveta Prešernovega gledališča Kranj
Urednik Uredništva razvedrilnega programa Radia Slovenija

Komisiji za uprizoritvene umetnosti Ministrstva za kulturo, v razmislek.

Spoštovani!

Dovolila si bom komentirati Vašo odločitev o prekinitvi sofinanciranja ŠKUCa, čeprav si morda mislite, da to ni moja stvar.

Morda res ni, zaposlena sem v SNG Drama, v javnem zavodu, medtem ko moji kolegi svobodni umetniki živijo izključno od svojega dela. Tudi nisem gledališki teoretik, da bi smela polemizirati o programski izvirnosti in gledališki tradicionalnosti. Imam pa svoje mnenje.

Živimo v času transparentno neoprijemljive gledališke stvarnosti, ki je rezultat in posledica transparentno neoprijemljive slovenske stvarnosti, kar umetnosti nalaga posebno sporočilno odgovornost. Zato se ponavlja dejstvo,da se v nekem trenutku avantgarda in izvirnost neinstitucionalnih gledališč zaradi svoje vsebinske zanimivosti preselita in naselita na velike institucionalne odre in se meja med etablirano in neetablirano kulturo zabriše, ker slednja navdihuje prvo. Čas, “današnjost”, tukaj in zdaj, pritisk potrošniške kapitalistične miselnosti, narekujejo vsem gledališkim ustvarjalcem, tako članom institucij kot svobodnim umetnikom, da se vztrajno dotikamo vzgibov in posledic tranzicije duha človeka v današnji družbi.

Zato se mi zdi, da pomislek o izvirnosti programskih vsebin ŠKUCa kot razlog za odrekanje sofinanciranja, v tem trenutku ni na mestu. Kot se zdi, se svet vrti v tako čudno in negotovo smer, da se v takem času umetniki združujemo v potrebi po raziskovanju in predstavitvi sodobnih vprašanj in problematike, zatorej se težko ločujemo glede na izvirnost.

Glede na skromnost sredstev, ki jih je ŠKUC vajen prejemati in kljub vsemu izvajati program, je Vaša odločitev za vse umetnike, ki se preko ŠKUCa predstavljajo, pa tudi tiste, ki se zaradi Vaše odločitve ne bodo mogli predstaviti, milo rečeno, krivična. Vsaka izguba prostorov umetnosti je kraja prostora, ki neguje stremenje k spoznavanju družbe. Vsaka izguba prostora umetnosti ima v tem trenutku preveliko težo. Ali, z drugimi besedami, težko je oživljati, kar si enkrat zanemaril. Premislite.

S spoštovanjem do dela, ki ga opravlja Vaša komisija,
Nina Valič, igralka

Umetniški vodja Škuc gledallišča Alen Jelen
Komisija za uprizoritvene umetnosti na ministrstvu za kulturo

Spoštovani!

Kot ustvarjalka v slovenskem gledališkem prostoru sem vedno znova žalostna in ogorčena kadar se ukinjajo in režejo sredstva namenjena gledališču, še toliko bolj pa, če gre za izven-institucionalno gledališče z dolgoletno tradicijo, smelo držo in vehementno hojo po robu, kar Škuc gledališče brez dvoma je.
Še bolj pa me boli in žali argumentacija zavrnitve, ki je bila evidentno sprejeta na podlagi oblike in ne vsebne. Mislim, da v umetnosti najprej šteje vsebina in šele nato oblika, ki jo avtor uporablja. Gledališče Škuc namreč v slovenskem gledališkem prostoru že leta odpira oči, raziskuje, uprizarja in odstira zastore s tabuiziranih, zamolčanih, prikritih in drugače skritih tem, ki se še kako tičejo našega bivanja in spraševanja o svetu. Skratka, gre za gledališče, ki ima svojo profilirano poetiko, samosvojo govorico in dikcijo, predvsem pa pogum, za katerega bi si zaslužilo poseben pogled in pohvalo, ter kvečjemu dodatna sredstva za produkcijo, ne pa ukinitev dotacije.

Pričujoče dejstvo ukinjanja dotacije govori o slepoti, nezmožnosti prepoznavanja vitalnih gledaliških sil in izrazov, ki nedvomno bogatijo, soustvarjajo in plemenitijo slovensko gledališko formacijo in jo ohranjajo v zavidljivi svetovno priznani in cenjeni kondiciji. Žal pa je ta veliko bolj cenjena in prepoznavana drugod, kot pa doma. To, na žalost, očitno velja tudi za Škuc gledališče.

Še enkrat! Neizmerno me boli kadar se seka krila tistim, ki imajo potencial in pogum letati visoko in govoriti o stvareh, ki se tičejo svobode, pravice do drugačnosti in ne nazadnje tudi o svobodi duha. To pa so eminentne stvari gledališča, ki jih nekateri očitno ne znajo, ali pa jih nočejo in ne upajo priznati in prepoznati.

Z ogorčenjem in jezo,
Vesna Jevnikar, dramska igralka

Spoštovani,

razočarani smo prejeli novico, da komisija letos ne bo dodelila podpore ŠKUC gledališču. Ob tej priložnosti bi rada izrazila vso podporo in zaupanje ŠKUC gledališču, ki že desetletja deluje v osrednjem slovenskem prostoru kot agilno društvo, v slovenski gledališki prostor vnaša teme, ki so načeloma v slovenskih gledališčih tabuizirane in s tem zapolnjuje pomembno tematsko vrzel. Kljub temu, da so njegove uprizoritve po formi večkrat precej tradicionalne, je vendarle vsebina tista, ki naj bi v gledališču in tudi sicer v umetnosti ter vsakdanjem življenju prednjačila.. Umetnost je vendarle vedno bila in bo najgloblji duhovni izraz posameznika in združbe, najprej po vsebini, šele nato po formi. Prav tako so ustvarjalci ŠKUC gledališča v preteklih letih dokazali, da lahko tudi s tradicionalno formo ustvarjajo odlično in presežno gledališče (kar nakazuje tudi letošnji repertoar gledališča) in da kot taka seže globoko v srca široke gledališke publike.

Skratka, ob tej priložnosti velja ponovno oddati glas ZA vsebino, ki ne pristaja na za vsako ceno inovativno in zaradi tega lahko tudi prazno formo; in ZA vsebino, ki ne pristaja na zgolj ustaljene konvencionalne in mainstreamovske paradigme mišljenja.

Mag. Ana Kržišnik

Dragi kolegi,

vse skupaj me spominja na prvo petletko in potem še nekaj obdobij v zgodovini EG Glej. Sočustvujem in globoko preziram ves državni aparat, ki je sposoben takole stisniti nekakšno komisijo, da počenja tovrstne packarije. Mlajših članov komisije ne poznam, poznam pa tebe, gospod Jernej Novak in se sramujem, da te poznam!

Upam, da boste uspeli, in lep pozdrav Alen tebi in vsem kolegom!
Iztok Tory

ŠKUC gledališče

Žal mi je, da se je letošnja komisija za uprizoritvene umetnosti odločila, da v prihodnje ne podpre delovanja ŠKUC gledališča in to tik pred 15. jubilejem. Upam, da komisija ni bila primorana k temu dejanju, zaradi nevzdržnih razmer na neodvisni sceni, saj je podpora s strani MZK vsako leto manjša oziroma drugače povedano, neodvisna scenska produkcija v Sloveniji je začela odmirati, prav zaradi nepodpore s strani države. Upam tudi, da člani komisije resnično poznajo delovanje ŠKUC gledališča in njihova odločitev ni bila zgolj žrtvovanje enega izmed zavodov neodvisne produkcije zavoljo ohranitve nekega drugega, s tisto peščico denarja, ki ga MZK prejme za neodvisno scensko produkcijo. Zelo težko razumem argumentacijo s katero komisija označi program ŠKUC gledališča kot nezadovoljiv, ko pravi, da spada » … med gledališko bolj tradicionalne, kar pomeni, da po svojem značaju torej ne odstopajo znatno od ponudb drugih, institucionalnih gledališč, zaradi česar se postavlja njihove vprašanje ob-institucionalne izvirnosti…« med drugim pa ne podpre programov zavodov, ki pa izrazito odstopajo od zgoraj navedene obrazložitve. Potemtakem se vprašam, kaj je pravzaprav tisti kriterij, ki bi izpolnil pričakovanja tokratne komisije in ali niso nemara prav ta približevanja in oddaljevanja od konvencionalnega tista, ki povzročajo raznovrstnost? Vsekakor pa je tematika v katero ŠKUC gledališče posega neprimerljiva s katerokoli produkcijo v Sloveniji.

Že vrsto let sodelujem s ŠKUC gledališčem. Skupaj smo ustvarili kar nekaj predstav in izpeljali več koprodukcij z institucionalnimi gledališči na profesionalni ravni. Predstave so bile odmevne tako doma kot v tujini, kar člani komisije prav gotovo vedo (vsaj upam, da je temu tako), zato me še toliko bolj čudi, da s svojim neodobravanjem programa ŠKUC gledališča ukinjajo še eno ustvarjalno cono neodvisne umetnosti v Sloveniji.
In nenazadnje, žal mi je, da bodo predstave Amado mio, Ribič in njegova duša ter Enajst tisoč batin, ki so nastale v moji režiji, naslednje leto odstranjene s programa. Vse tri predstave so zelo obiskane in pogosto razprodane, Amado mio na primer igramo že peto leto, kar je za gledališko predstavo velik dosežek.

Odločitev komisije sprejemam z velikim razočaranjem.
Ivan Peternelj

Spoštovana komisija za uprizoritvene umetnosti!

Za gledališke dejavnosti Društva ŠKUC ne predlagate sofinanciranja. To ne bi bilo tragično, če bi v tem programu delovali dobro plačani slovenski režiserji, ki so poleg visokih honorarjev v mestnih in narodnih gledališčih še zaposleni v slovenskih gledališčih ali v izobraževalnih institucijah. Ne bi se vznemirjali tudi tisti, ki režirajo večkrat na leto, in dobro živijo. Ravno tako ukinitev gledališkega programa ŠKUC ne bi prizadela prevladujočih gledaliških produkcij, ki utrjujejo nacionalne, spolne in druge ideološke stereotipe. Te bodo še vedno financirane iz programskih sredstev, čeprav se bo direktorjem in direktoricam zdelo, da premalo.

Ukinitev gledališkega programa Društva ŠKUC prizadane samo tisti del občinstva in ustvarjalcev, ki še verjame v pravičnost in ga zanima, kako (pre)živeti v svetu visokih etičnih standardov. Res je, da v Sloveniji nimamo uporabnih raziskav gledališkega občinstva, a tuje študije jasno kažejo, da večino občinstva tvorijo ženske. Sodobno gledališče je torej prostor, kamor hodijo v večini ženske, in jih torej zanimajo različni svetovi, v katerem se razvijajo solidarnost, enakopravnost in različnost, ne pa predvidljive hierarhije patriarhata, ki omogočajo bogatim še več moči in revnim še več revnih kolegic in kolegov. Naj vas le spomnim na kalvarijo Družinskega zakonika, kjer so laži, predsodki in indiferenca do pojmovanja človeške seksualnosti onemogočili novo družinsko zakonodajo, ki bi izboljšala pogoje mnogih otrok (pretežno heteroseksualnih) družin v stiski, gejem in lezbijkam pa uredila osnovne državljanske pravice.

V ŠKUC produkciji v glavnih vlogah vidimo raznolike ženske ter vseskozi odrivano in ignorirano tematiko seksualnosti, ki si upa biti dovolj radikalna, da lahko sproži svež premislek. Tematsko in uprizoritveno je ŠKUC še kako drugačen od ostalih institucij, saj v slovenskem dramskem, postdramskem in izveninstitucionalnem gledališču kljub ženskemu vodstvu prevladuje tradicionalni “moški” pogled, v katerega smo institucionalizirani od osnovne šole dalje. Pogled uspeha, denarja, oblasti, velikih bitk, težkih moralnih odločitev, nacionalnih projektov, ki je daleč od družinskih ter partnerskih kompromisov, kjer se taka vprašanja rotirajo na dnevni bazi v različnih medčloveških odnosih, kjer zaradi služb, gospodinjstva in vzgoje otrok na nitki visijo ljubezen, pripadnost, identiteta, spolnost in še kaj. V slovenskih institucijah igralke in igralci dobijo veliko premalo priložnosti, da bi komentirale svet, ki ga večina občinstva v resnici živi.

Če ste torej izbrali gledališko ponudbo, ki bo okrepila iluzijo znosne države Slovenije na račun bede njihovih kulturnih odjemalk in odjemalcev, ponudbo, ki bo spričo že videnega počasi izgubila gledalke, potem ste se pravilno odločili, da teh 19.000 evrov dodelite tovrstni gledališki produkciji. Če pa premorete vizijo pravičnejšega in resničnejšega umetniškega sveta, boste Gledališče ŠKUC izdatno podprli. Na ta način bo možnost ustvarjanja dobilo še več mladih in ženskih ustvarjalk, uprizorilo se bo relevantne, sodobne teme in prevladujoče žensko občinstvo bo z moškimi spremljevalci našlo nove užitke in teme za razmislek, pogovore in akcijo.

S spoštovanjem,
Dr. Maja Šorli

Spostovani Alen jelen!

Sicer pa je tole skandalozno: zanimivo je predvsem vprasanje, kje so imeli (v komisiji) doslej oci, ce so SKUC-gledalisce vedno podpirali, celo se lani, recimo ob nastanku novih predstav, letos pa le-te niso vredne niti enega centa. Ker se je SKUC najbrz s svojimi gledaliskimi nastavki ni spremenil, poraja se tudi naslednje vprasanje: Kaj se je zdogilo, da je morala komisija tako radikalno spremeniti svoje mnenje (in oceno)? Kaksni interesi so vstopili v igro? Zdi se mi, da je bistvo tega stanja, ki ga tu naenkrat (v SKUC-u) imamo, ostalo v nesprejemljivi obrazlozitvi komisije zamolcano. A ne glede na to, na realne razloge, ki so resnicno pripeljali do zavrnitve prijave, je treba poudariti, da se s tem spodbija tudi ugled Slovenije, slovenske kulture in drzavnega aparata ne le doma, temvec tudi v tujini, saj so v igri tudi mednarodne koprodukcije, v katere je bilo vlozeno nemalo dela in upanj. V naslednjih sezonah naj bi obrodile sadove tudi v obliki drugih, nadaljnjih sodelovanj. Predstava Slovenka na kvadrat je bila, recimo, podprta s strani MZZ Slovenije in Veleposlanistva Republike Slovenije v Bratislavi kot cenjen del t.i. kulturne diplomacije, slovaski koproducent, zdruzenje AEON se dogovarja za gostovanja in festivalske nastope na Slovaskem, a tudi Ceskem in Poljskem itn. Podobne posege in zavore, kot si jih, dokaj nepremisljeno privosci MK, kazejo na vrzeli v kulturni politiki in ne obetajo nic dobrega niti za prihodnost. Poleg tega, telo slovenske kulture ne predstavljajo samo “kamnite” reprezentativne institucije, temvec tudi neodvisna kultura, ki razkriva potenciale, zmoznosti in osebnosti, na katerih, konec koncev, kasneje stoji tudi reprezentativna kultura, ki omenjene potenciale prepoznava in se jih celo polasca. Prispeva tudi k medgeneracijskemu dialogu in oblikovanju generacijskih ter drugih, recimo druzbeno-spolnih ali feministicnih platform, ki jih odlocitev, kot je tista v zvezi s SKUC-gledaliscem, neodgovorno zanika in potiska v neobstoj. Absolutno menim, da je potrebno prevrednotiti odlocitev komisije in omogociti nadaljevanje procesov, ki so vezani na SKUC-gledalisce, njegove produkcijske in postprodukcijske dejavnosti. Samo s tem dokazemo, da vemo, kaj pocnemo, sicer pa bodo sami clani komisije izpadli kot nestrokovni in pristranski igralci v neki tuji igri, ki se jim niti najmanj ne sanja o resnicnih obetah tega prostora in kulturni kontinuiteti.

Lepe pozdrave,
Dr. Stanislava Repar,
pesnica, pisateljica in literarna znanstvenica.