In vendar se ne moremo slepiti: »O čemer nočemo govoriti, moramo molčati,« – a prav ta molk je postal neznosna senca, ki se vrača in zahteva, da se z njo soočimo.

Pripoved odpira pogled v zakulisje nemškega življenja tistega časa – v mišljenje, občutenje in predvsem v mehanizme prilagajanja, ki so omogočili, da je zlo postalo vsakdanje. Hkrati pa opozarja, da vprašanje odgovornosti ni le stvar preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti.

Bistvo teh spominov presega zgodovinski okvir. Ne govori le o tedanjem nemškem narodu, temveč nas opozarja na univerzalnost človeške izbire – na nevarnosti slepega sledenja, na krhkost morale in na odgovornost vsakega posameznika. V tem je delo hkrati literarni zapis, intervju in pretresljiv opomin.

Je ogledalo, ki ga ne držimo le preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti. Zrcalo, v katerem lahko uzremo sami sebe in se vprašamo: Kako bi ravnali mi? In – še pomembneje: Kako ravnamo danes?

Brunhilde Pomsel (1911–2017) je bila ena najdlje živečih prič iz notranjega kroga nacističnega propagandnega ministrstva. Rodila se je v Berlinu, odraščala v preprosti družini in že zgodaj stopila v tajniške vode. Po letu 1933 pa je, kot je pozneje sama povedala, podlegla političnemu toku časa, čeprav je zase vedno trdila, da je bila naivna in politično nezainteresirana.

Leta 1942 se je po priporočilu znanca zaposlila na Goebbelsovem ministrstvu, kjer je kot stenografka in zapisničarka delala v samem jedru propagandnega aparata. V kasnejših letih je priznala, da je vedela za manipulacije, vendar je vztrajala, da ni razumela celotne brutalnosti režima. Po vojni je v Zahodni Nemčiji nadaljevala kariero tajnice pri javni radioteleviziji. V politične razprave se desetletja ni želela vključevati, prav tako je vztrajno zavračala prošnje za zapis svojih spominov. Šele ob svojem stotem rojstnem dnevu je prvič javno spregovorila o Goebbelsu in o svoji vlogi, njen dolgi, trideseturni intervju pa je postal temelj dokumentarca A German Life, ki gledalca sooča s sedemdesetletnim molkom in pozno izrečenimi spomini.

O svojem mestu v nacističnem sistemu je vse do smrti govorila previdno, češ da je bila le »majhen kolešček v velikem stroju«. Trdila je, da ni poznala podrobnosti o holokavstu, hkrati pa je priznavala, da je moralna sivina tistega časa rasla iz kolektivne slepote in oportunizma. Njena življenjska zgodba — tudi osebno zaznamovana — razkriva človeka, ki je bil ujetnik sistema in hkrati njegov podpornik. Kot je dejala sama: »Nič ni povsem črno-belo. V vsem je vedno nekaj sivega.«

Brunhilde Pomsel je umrla leta 2017, stara 106 let. Njeno življenje ostaja dragocen opomin, da zgodovine ne oblikujejo le veliki ljudje in velike odločitve, temveč tudi številna tiha popuščanja, drobna sodelovanja in na videz nepomembne geste, ki lahko skupaj tlakujejo pot največjim zločinom in najtemnejšim poglavjem človeštva.

Marjana Brecelj se je rodila 8. junija 1946 v Ljubljani, v družini z izrazitimi umetniškimi koreninami, kar je že zgodaj oblikovalo njen odnos do gledališča in pripovedovanja zgodb. Po študiju na AGRFT se je v sezoni 1970/71 pridružila ansamblu SNG Drama Ljubljana, kjer je ostala več desetletij in ustvarila več kot sto gledaliških vlog, komičnih in tragičnih, intimnih in karakternih, kar priča o njeni izjemni vsestranskosti in dolgoletni predanosti odru.

Poleg gledališča je močno prisotna v filmu, na televiziji in v radijskih igrah; njen filmski opus obsega več kot petdeset naslovov; v svojih vlogah  izstopa z naravno prezenco in prefinjenim psihološkim občutkom. Njeno igralsko izrazje prepleta spontanost in premišljenost, igrivost in zrelo modrost, kar njenim likom daje nevsiljivo, a globoko prisotnost. Za svoje delo je prejela pomembna priznanja, med njimi odličje »Marija Vera« za življenjsko delo in nagrado bert za življenjsko delo na področju filmske igre. A bolj kot nagrade jo določata njena vztrajnost in neomajna predanost umetnosti. Tudi po upokojitvi ostaja aktivna – igrala bo, pravi, dokler jo bodo ustvarjalci želeli –, vedno s spoštovanjem do dela in z jasnim občutkom za svoje meje.

Marjana Brecelj ohranja redko kombinacijo topline, zrelosti in notranje moči. V vsak lik vstopa s pristnostjo in z občutkom, ki se ga ni mogoče naučiti – z občutkom človeka, ki pozorno opazuje svet in ga zna pretvoriti v igro, ki se dotakne gledalca. Njena igra tako presega zgolj interpretacijo; postane prostor človeškega srečanja, v katerem gledalec prepozna del sebe.

Prevajalka ALENKA KLABUS VESEL
Režiser ALEN JELEN
Dramaturg MATJAŽ BRIŠKI
Lektorica TATJANA STANIČ
Scenografka URŠA VIDIC
Kostumograf in fotograf CLAUDI SOVRÈ
Oblikovalec svetlobe in tehnični vodja LEON BEDJANIČ

MARIJANA BRECELJ

Produkcija: ŠKUC gledališče, sezona 2025/26
Koprodukcija: Pionirski teater in Zavod Kolaž

Zahvaljujemo se Milanu Golobu, Saški Strnad in Srečku Kermavnerju iz Šentjakobskega gledališča Ljubljana za pomoč pri vajah in prostoru. Hvala Nadji Bedjanič za kostum.

Monodrama je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Mestne občine Ljubljana – oddelka za kulturo.